O izumu

Puhar je gradil na že znani dagerotipiji.

Ob skromnih dohodkih ni mogel misliti na to, da bi se uspešno ukvarjal z dagerotipijo. Posrebrene bakrene plošče so bile zanj predrage. Tudi v njegovem značaju ni bilo, da bi preprosto posnemal in delal to, kar so pred njim odkrili in dognali drugi.

Puhar je pri svojem fotografskem delu uporabljal le material, ki je bil poceni in ga je bilo mogoče dobiti povsod: steklene plošče, brom, žveplo, jod, živo srebro in alkohol.

Na svetlem je Puhar očistil majhno ploščo iz navadnega stekla. Nato je prižgal žvepleno svečko, ki je bila njegova posebnost. Žveplu je primešal mastiks, naravno smolo, ki je lepljiva in se topi v alkoholu ali etru. S to mešanico je prepojil košček ločkovega stržena, ki je bil gorljiv. Tako narejeno svečko je vložil v ozko kovinsko cevko, ki je prepuščala dovolj zraka za gorenje. Izparine žvepla so se dvigale in prekrile stekleno ploščo, ki jo je Puhar držal nad plamenom. Plošča se je prekrila z bisernobelo prevleko, v prosojni svetlobi je bila modrikastordeča.

V zamračenem prostoru je s prosojno plastjo žvepla prekrito stekleno ploščo izpostavil jodovim param. Tako pripravljeno stekleno ploščo je vstavil v ležišče na hrbtni strani kamere. Na svetlem si je Puhar izbral motiv. S premičnim delom ozadja fotografske kamere je naravnal ostrino. Nato je živo srebro vlil v kovinsko posodico in jo položil na kovinsko dno svoje kamere. Živo srebro je segreval, da je začelo izparevati. Puharju je za objektiv služila za dve coli goriščne razdalje velika leča iz navadnega stekla.

V fotografski kameri je tako pripravljeno ploščo osvetljeval; na začetku minuto, pozneje pa le 15 sekund. Kemični proces, v katerem so se pare živega srebra ulegle na osvetljena mesta je tako začel potekati. Pri osvetlitvi se je več živega srebra usedlo na tista mesta na plošči, kamor je padlo več svetlobe. V kameri je nastala šibka slika na steklo. Prav zato je moral šibko živosrebrno sliko na žveplo-jodovi podlagi v zamračenem prostoru okrepiti z bromovimi parami. Tako dobljeno negativno sliko na steklu je fiksiral v alkoholu. Njegov fotografski postopek je bil suh fotografski proces, delal je le s parami in ni rabil kopeli. Ves postopek je trajal od 5 do 8 minut.

Dobil je negativ v lepem modrikastem tonu. Po Puharjevih navodilih so bile slike razstavljene na temnem ozadju, saj je le tako prepoznalo oko njegovo izvirno negativno sliko na steklu kot pozitiv. Slikovno plast je Puhar zavaroval s firnežem in stekleno ploščo s sliko zasukal tako, da je dobil pravo lego motiva od leve proti desni. To je bila tedaj, v dobi dagerotipije, katere pomanjkljivost je bila nepravilna lega motiva, izjemna novost. Sliko je s polaganjem še enega stekla in z lepljenjem robov dodatno zavaroval pred vlago in prahom. Vsaka slika na steklu je bila unikat.

Puhar je postopek ves čas izpopolnjeval. Pozneje je izraz helyotipija zamenjal z izrazom hyalotipija, kar pomeni slika na steklo ali svitlopis, pozneje svetlopis. Do danes ni še nikomur uspelo obnoviti njegovega postopka. Izumitelj Janez Puhar tako še vedno ostaja uganka.

Ilustracije: Zoran Smiljanič

"Novo odkriti postopek za izdelavo prosojnih heliotipij na steklene plošče", Puharjevo besedilo, objavljen v Carniolii 28. aprila 1843 "Prosojne slike na steklo", Puharjevo besedilo, objavljeno v Poročilih dunajske Akademije iz leta 1851

Ostale teme:

Aktualno

Dogodki

Junij 17

1234
567891011
12131415161718
19202122232425
2627282930
PTSČPSN